Po slikoviti Dravski dolini, vpeti med Kozjak in Pohorje, nas je pot vodila na
Koroško. Peljale smo se na ogled skrivnostnega sveta podzemlja Pece, ki leži na
obrobju mesta Mežica. Mežica je bila rudarsko mesto, kjer so svinčeno rudo
odkrili že Rimljani. Prvi zapis o odkopanem svincu je iz leta 1424, pravo
rudarjenje pa so pričeli pred 350 leti. Zaradi izčrpanih rudnih zalog so
rudarjenje zaključili leta 1993. Rudnik, ki ima izkopanih več kot 800 km rovov,
so preuredili v muzej. Najprej smo si ogledale muzej, ki se nahaja v stavbi, ki
so jo zgradili leta 1928. V Muzeju je zbirka rud, mineralov in fosilov, maketa
rudnika ter prikaz tipičnega stanovanja rudarske družine.
Sledil je ogled skrivnostnega sveta podzemlja Pece. Znotraj rudnika je zgrajena kolesarska pot, ogled je možen tudi s kajakom. Me smo se odpravile na ogled dela rovov z rudniškim vlakcem, s katerim so se vozili nekoč na delo rudarji. Primerno oblečene, opremljene s čeladami in svetilkami, smo nekatere kar težko zlezle v majhne vagone, vendar nas je naš vodič gospod Alojz varno in s hitrostjo 12 km/h, ki se je nam v zaprtih vagonih in ob velikem hrupu zdela najmanj 100 km/h, pripeljal po 3,5 km Glančnikovem rovu do revirja Moring, 600 m pod površje Velikega vrha. V rovih je stalna temperatura okrog 10 stopinj. Ogled rudnika smo nadaljevale peš, povzpele smo se po 150 stopnicah »eno obzorje« višje. Vso pot nas je gospod Alojz, ki je v rudniku prebil 30 let, vodil iz jame v jamo, prijazno razlagal zgodovino in odgovarjal na naša radovedna vprašanja. Po poti so razstavljeni številni eksponati. Prostori so urejeni tako, kot bi jih rudarji pravkar zapustili. Izvedele smo, da so bile z rudarji v jami miške, ki so jih rudarji hranili, da so stalni prebivalci rudnika netopirji, ... Po trasi so razvidna različna zgodovinska obdobja in načini rudarjenja ter rudarska oprema v Mežici, od prvih rudarjev, ki so kopali s primitivnim orodjem in nalagali rudo v košare, do modernih strojev in vozičkov, ki so prevažali rudo ob koncu rudarjenja. V popolni temi in tihoti smo čakale, da se nam bo prikazal Perkmandelc, vendar je očitno tudi on odšel na delo drugam, morda celo v tujino. Po ponovnem spustu po 150 stopnicah smo se vrnile z vlakcem na sonce, saj smo bile kar premražene.
Po zasluženem kosilu v gostilni Krebs v Mežici, kjer smo poskusile tudi tipični koroški jedi, kruhov hren in kvočeve nudlne, smo pot nadaljevale nad Kotlje, kjer je na Preškem vrhu Prežihova bajta, ki je od leta 1979 spominski muzej slovenskega pisatelja Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca (1893–1950). Bajta je značilna koroška stavba malega kmeta. Žal so bila vrata bajte zaprta, smo si pa ogledale okolico, uživale v vonju sveže pokošene trave, se slikale ob mogočnem bronastem Prežihovem spomeniku in občudovale lep razgled na Kotlje in Uršljo goro. Da pa ne bi bile prehitro doma, smo za piko na i v Muti zavile še na odličen bučni sladoled.
Zopet smo spoznale del naše lepe dežele in uživale ob zgodovinskih dejstvih rudarjenja. Drugič se nam pridružite še tiste, ki ste tokrat manjkale. Ne bo vam žal.
Zapisala: Marta Brezar
*Za tiste, ki ne veste, kdo je Perkmandelc: to je nagajivi in navihani rudniški škrat, ki je tudi v najtežjih trenutkih rudarjem stal ob strani, včasih pa jim je tudi malo nagajal.
Sledil je ogled skrivnostnega sveta podzemlja Pece. Znotraj rudnika je zgrajena kolesarska pot, ogled je možen tudi s kajakom. Me smo se odpravile na ogled dela rovov z rudniškim vlakcem, s katerim so se vozili nekoč na delo rudarji. Primerno oblečene, opremljene s čeladami in svetilkami, smo nekatere kar težko zlezle v majhne vagone, vendar nas je naš vodič gospod Alojz varno in s hitrostjo 12 km/h, ki se je nam v zaprtih vagonih in ob velikem hrupu zdela najmanj 100 km/h, pripeljal po 3,5 km Glančnikovem rovu do revirja Moring, 600 m pod površje Velikega vrha. V rovih je stalna temperatura okrog 10 stopinj. Ogled rudnika smo nadaljevale peš, povzpele smo se po 150 stopnicah »eno obzorje« višje. Vso pot nas je gospod Alojz, ki je v rudniku prebil 30 let, vodil iz jame v jamo, prijazno razlagal zgodovino in odgovarjal na naša radovedna vprašanja. Po poti so razstavljeni številni eksponati. Prostori so urejeni tako, kot bi jih rudarji pravkar zapustili. Izvedele smo, da so bile z rudarji v jami miške, ki so jih rudarji hranili, da so stalni prebivalci rudnika netopirji, ... Po trasi so razvidna različna zgodovinska obdobja in načini rudarjenja ter rudarska oprema v Mežici, od prvih rudarjev, ki so kopali s primitivnim orodjem in nalagali rudo v košare, do modernih strojev in vozičkov, ki so prevažali rudo ob koncu rudarjenja. V popolni temi in tihoti smo čakale, da se nam bo prikazal Perkmandelc, vendar je očitno tudi on odšel na delo drugam, morda celo v tujino. Po ponovnem spustu po 150 stopnicah smo se vrnile z vlakcem na sonce, saj smo bile kar premražene.
Po zasluženem kosilu v gostilni Krebs v Mežici, kjer smo poskusile tudi tipični koroški jedi, kruhov hren in kvočeve nudlne, smo pot nadaljevale nad Kotlje, kjer je na Preškem vrhu Prežihova bajta, ki je od leta 1979 spominski muzej slovenskega pisatelja Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca (1893–1950). Bajta je značilna koroška stavba malega kmeta. Žal so bila vrata bajte zaprta, smo si pa ogledale okolico, uživale v vonju sveže pokošene trave, se slikale ob mogočnem bronastem Prežihovem spomeniku in občudovale lep razgled na Kotlje in Uršljo goro. Da pa ne bi bile prehitro doma, smo za piko na i v Muti zavile še na odličen bučni sladoled.
Zopet smo spoznale del naše lepe dežele in uživale ob zgodovinskih dejstvih rudarjenja. Drugič se nam pridružite še tiste, ki ste tokrat manjkale. Ne bo vam žal.
Zapisala: Marta Brezar
*Za tiste, ki ne veste, kdo je Perkmandelc: to je nagajivi in navihani rudniški škrat, ki je tudi v najtežjih trenutkih rudarjem stal ob strani, včasih pa jim je tudi malo nagajal.
Koristna povezava
- Strokovni klub poslovnih sekretark in tajnic Maribor, spletna stran kluba